Antikvar

Primarni nalogi antikvarja sta pridobivanje in prodaja predmetov s starinsko vrednostjo. Med starine spadajo npr. knjige, razglednice, pohištvo, umetniški predmeti, porcelan itd. Antikvar pri svojem delu ocenjuje, izbira in zbira starinske predmete, spremlja in preverja ponudbe na trgu ali ponudbe, ki jih prejme preko elektronske pošte ali oglasov. Antikvar obiskuje antikvarske sejme, se srečuje s strankami, pripravlja dražbe in razstave starinskih predmetov, izvaja predavanja o starinah, raziskuje ozadje njihovega nastanka ter pridobiva informacije o izvoru predmetov s starinsko vrednostjo. Predmete s starinsko vrednostjo pregleda in jih oceni ter jih časovno in prostorsko umesti. Ugotoviti mora ohranjenost predmeta in koliko podobnih ali enakih starinskih predmetov je še ohranjenih. Nato mora preveriti ponudbo na trgu in povpraševanje po predmetu. Ko zbere vse informacije, predmetu določi ceno in poskrbi za odkup predmeta. V kolikor predmeta ne gre zlahka oceniti, mora antikvar poiskati ustrezno literaturo o predmetu, raziskati njegovo ozadje in izvor ter se posvetovati z ostalimi antikvarji.

Poleg iskanja starinskih predmetov je naloga antikvarja tudi iskanje kupcev. V kolikor antikvar sam ne najde ustreznega kupca, se lahko odloči za prodajo predmeta na dražbi ali sejmu. Prodaja starinskih predmetov poteka v antikvariatu, preko telefonske pošte ali preko spletnih ter časopisnih oglasov. Antikvar svoje delo opravlja tudi na terenu, kjer si izbrane predmete ogleda, jih odkupi ali proda stranki.

Delo antikvarja obsega tudi skrb za starinske predmete, manjša popravila in čiščenje predmetov. Če predmet potrebuje večja popravila ali obnovo, to delo opravi restavrator.

Antikvar informacije o predmetih pridobiva iz leksikonov, enciklopedij, katalogov, bibliografij in zgodovinskih knjig. Z informacijami, pridobljenimi z branjem in raziskovanjem različne literature, predmete prostorsko in časovno umesti, kar mu pomaga določiti vrednost predmeta. Do informacij dostopa tudi preko spleta ter preko posvetovanja z ostalimi antikvarji. Za opravljanje dela antikvarja je potrebno dobro znanje zgodovine in umetnostne zgodovine.

Za antikvarjevo delo so značilne storitve prodaje, nakupa in ocenjevanja starinskih predmetov. Za določanje cene predmetov s starinsko vrednostjo mora ugotoviti izvor in ozadje predmeta, oceniti njegovo kakovost ter preveriti, kakšni sta ponudba in povpraševanje na trgu. Ko zbere vse potrebne informacije, starinskemu predmetu določi primerno celo. Med njegove naloge pa spada tudi posredovanje med prodajalcem predmeta in bodočim kupcem.

Med najpomembnejše lastnosti antikvarja sodijo zanimanje za zgodovino in zgodovinske predmete, poštenost pri ocenjevanju vrednosti predmeta, zanimanje za starinske predmete in radovednost, saj je za določanje ozadja in umeščanje predmeta potrebnega veliko branja in raziskovanja različnih virov, vse od knjig, katalogov do brskanja po spletu. Antikvarjevo delo je prežeto z raziskovanjem, ki je lahko tudi zelo dolgotrajno, zato je pomembno, da je antikvar potrpežljiv in vztrajen.

Pri delu je potrebna tudi natančnost, saj je vsak predmet s starinsko vrednostjo potrebno natančno pregledati, da lahko oceni stanje in kvaliteto predmeta, da mu na podlagi pridobljenih informacij lahko določi ceno. Za odkup in prodajo starinskih predmetov je potrebna tudi suverenost, ki jo antikvar pridobi z dobrim poznavanjem svojega področja. Delo zahteva tudi komunikacijo s strankami, zato je za antikvarja ključno, da je komunikativen.

Antikvar lahko pri delu utrpi poškodbe na terenu, saj se starinski predmeti pogosto nahajajo na težje dostopnih mestih; recimo na podstrešju ali v kleti. Pri prenašanju predmetov s starinsko vrednostjo lahko pade po stopnicah in utrpi zvin, zlom, zdrs ali izpah, lahko pa si poškoduje tudi katero od mišic. Pri delu se večkrat sreča tudi z različnimi glodalci (miši, podgane) ali insekti (mravlje, pajki, mrčes). Pogosta je tudi alergija na prah.

Antikvar se za delo izobražuje preko prakse, formalni izobraževalni program ne obstaja. Za opravljanje dela je dovolj že srednješolska izobrazba, v kolikor je posameznik pripravljen na veliko samostojnega učenja in raziskovanja. Delo antikvarja namreč zahteva znanje iz mnogo področij.

Ker za poklic antikvarja ni formalne izobrazbe, mora antikvar pridobiti znanja iz širšega slovenskega in evropskega konteksta. Pomembna je poznavanje umetnostne zgodovine, zgodovine, filozofije in tudi književnosti. Dobro poznavanje kulturne tradicije slovenskega in evropskega prostora je ključno za delo antikvarja, prav tako pa mora poznati produkcijo predmeta, ki ga preučuje. Knjižni antikvar mora biti seznanjen z literarno zgodovino in sodobno književnostjo. Med zahtevanimi znanji so še poznavanja kodeksov iz različnih obdobij, rokopisov, knjig in tiska. Antikvar mora biti tudi ročno spreten, da lahko ustrezno poskrbi za starinski predmet ter po potrebi poskrbi za manjša popravila ali oskrbovalna dela.

Antikvar mora ohranjati dobro fizično kondicijo, saj delo na terenu pogosto poteka v kleteh in na podstrešjih, ki so težje dostopna. Fizični napor pri delu predstavlja hoja po stopnicah, nošenje predmetov s starinsko vrednostjo. Tudi pri delu v antikvariatu mora prenašati in prelagati različne predmete, nekatere predmete mora obesiti na stene ali strop. Za pregledovanje in ocenjevanje predmetov je potreben dober vid, ki pa mu koristi tudi pri branju knjig in iskanju informacij na spletnih straneh. Pomembno je tudi, da nima alergije na prah in na papir ter kemikalije, katere uporablja pri delu. Za prodajo in delo z ljudmi je potrebna psihična stabilnost.

Antikvar lahko dela povsod, kjer obstaja možnost nakupa predmetov s starinsko vrednostjo ali njihova prodaja.

Področje dela si lahko izbere na podlagi lastnega zanimanja, ki je lahko osredotočeno na nakup in prodajo knjig, pohištva, starih umetniških del, starega orožja, razglednic, ur, izdelkov iz porcelana ali medenine, zemljevidov idr. Svoje zanimanje lahko usmeri tudi na določeno zgodovinsko obdobje, vrsto predmeta ali geografsko področje. Antikvar, ki se ukvarja s knjigami, se lahko osredotoči zgolj na knjige določenega obdobja ali določene zvrsti.

Razmere za delo se razlikujejo glede na vrsto zaposlitve (ali antikvar deluje kot samostojni podjetnik ali kot zaposleni v večjem podjetju). V primeru samozaposlitve so razmere za delo odvisne od posameznika, ki si sam določa lasten urnik dela. V primeru uspešnosti pri poslovanju s predmeti visoke vrednosti lahko delo poteka tudi le nekaj dni mesečno. Antikvarji zaposleni v večjem podjetju imajo delavnik zakonsko določen.

Antikvar je lahko samozaposlen, zaposli se lahko tudi v večjem podjetju, ki se ukvarja z nakupom in prodajo predmetov s starinsko vrednostjo.