V ponedeljek, 22. 12. 2025, je 8 dijakov, ga. podravnateljica Darja Rebevšek in profesorica Irena Vuk obiskalo Zavetišče za celjske brezdomne. Tokrat smo jih v prazničnem decembrskem času obiskali že devetnajstič. V novembru in decembru smo zbirali prostovoljne denarne prispevke, da bi jim polepšali prednovoletni čas. Dijaki tretjih letnikov so v okviru predmeta Aktivno državljanstvo vključeni v humanitarne dejavnosti oz. se seznanijo s problematiko brezdomcev v Celju. Pri zbiranju denarnih sredstev smo bili tudi tokrat izredno radodarni, saj smo zbrali kar 2000 evrov. Pri zbiranju so sodelovali naslednji razredi: 2. B4, 3. B2, 3. B3, 2. C4, 3. C3, 1. P1, 2. P1, 3. P1, 4. P1, 2. A1, 3. A1, 4. A1, nekateri profesorji, upokojena učitelja ter ostali zaposleni na šoli. Kot pa je že navada, so se odzvali tudi naši bivši dijaki, sedaj študentje ali pa že zaposleni, ki v tem prazničnem času obiščejo svoje učitelje ter hkrati prispevajo denarna sredstva za brezdomne. Obisk je z igranjem na harmoniko že tretjo leto zapored popestril dijak Aljaž Gajšek. Ob zvokih harmonike nasmehi brezdomcev še posebej zažarijo. Dan smo jim popestrili tudi s piškoti in medom, ki jih je prispevala naša profesorica ter z dobro voljo, pozitivnostjo in razigranostjo dijakov.
Svoje vtise sta strnila tudi dijaka, ki sta obiskala Zavetišče.
Žani Luisa Štamol Droljc je dogodek strnila takole:
Ko nam je profesorica Irena Vuk prvič omenila, da na šoli zbiramo denar za zavetišče za brezdomce, sem mislila, da se je zmotila in je hotela reči zatočišče ali kaj podobnega. Priložnost, da obiščem to ustanovo, me je razveselila saj moram priznati, da sem si vse skupaj drugače predstavljala. Čeprav so tam ljudje z zelo težkimi zgodbami me je njihova dobra volja navdihnila. Njihova prijaznost, kreativnost in nasmejanost dokazujejo, da je v slogi moč in da v težkih časih znajo pomagati drug drugemu. Zanimivo se mi je zdelo, kako že samo z igranjem harmonike lahko pričaraš toliko nasmehov in izvabiš toliko smeha. Mogoče se večini zdi ta sreča samoumevna, a za njih je bil to nepozabljen trenutek oz. dan. Vsi v domu so bili izredno gostoljubni (ogled doma: kopalnice, pisarn, sob brezdomcev) in pozorni, saj so za vsakega od nas pripravili posebno darilo. Mislim, da je v današnjem času veliko preveč izključevanja in zaničevanja, samo zato, ker so oz. smo drugačni. Ti ljudje pa so dokaz, da smo vsi krvavi pod kožo, da smo vsi ljudje in da si vsi zaslužimo spoštovanje.
Jaka Špacapan si je obisk Zavetišča vtisnil v spomin takole:
Kot mnogo let doslej, smo se tudi letos dijaki in profesorji SŠ SDL, odpravili v Zavetišče za celjske brezdomne. To se je začelo nekega decembrskega dne, ko je naša profesorica družboslovnih predmetov skupaj z dijaki prišla na idejo, da bi za nekoga, ki mu gre slabše od nas, pomagali. To je strnjen začetek te prelepe zgodbe, ki se piše že devetnajsto leto zapored.
Na miren, hladen ponedeljek, smo se pripravili, spakirali stvari v avto in odšli. Ko smo prišli do zavetišča nas je presenetilo to, da je to hiša na prvi pogled enaka vsem drugim, a znotraj skriva marsikaj. Ob prihodu so nas zelo lepo sprejeli. Ponudili so pijačo in prigrizke. Vse je bilo lepo pripravljeno v jedilnici. Najprej so nam predstavili zavetišče, nato pa smo jim mi predstavili našo šolo. Predali smo jim zbrana sredstva, ki so jih bili zelo veseli. V tistem trenutku se mi je zazdelo, da je vodja zavetišča kar malo obstala zaradi vsote podarjenega zneska, saj je znašala 2000 €. Pa tudi če bi bilo manj, bi bilo odlično, najbolj pomembno je, da se tradicija ohranja ter da si pomagamo med seboj oz. pomagamo tistemu, ki pomoč potrebuje. Z zbranimi sredstvi so naredili/kupili že marsikaj ter marsikaj še bodo.
Po kratkem pogovoru je sledilo malo zabave. Eden izmed dijakov naše šole je zaigral na harmoniko, mi in stanovalci pa smo zaplesali. V očeh se jim je videlo, da so zelo uživali. Kasneje smo si ogledali njihovo hišo in okolico. Četudi je hiša majhna in stara, je zelo lepo ohranjena in urejena. Vse je pospravljeno, čisto ter urejeno, v tem času pa še okrašeno. Najpomembneje pa šele sledi. V prvi vrsti so stanovalci tisti, ki oblikujejo vzdušje hiše, pomagajo pa jim seveda zaposleni in prostovoljci. Tako prijazni, strpni, ljubeznivi in malo navihani – vidi se, da so preživljali velike življenjske stiske in da sedaj cenijo to, kar imajo – streho nad glavo ter veliko topline in pomoči. Zavetišče v prvi vrsti služi kot začasen prostor, a mnogi od njih v njem ostajajo dalj časa. Če potegnem črto, se mi je zdelo zelo lepo in mislim, da bomo s »tradicijo« še nadaljevali.
Irena Vuk
