Zavarovalniški ocenjevalec

Obstaja veliko različnih vrst zavarovalniških ocenjevalcev. Najpogostejša sta ocenjevalec avtomobilskih škodnih primerov in ocenjevalec premoženjskih škod. Na področju nezgodnega in življenjskega zavarovanja ocenjevalec zbere podatke, merodajno mnenje pa nato poda zdravnik. V primeru nesreče (požar, toča, eksplozija) zavarovanec prijavi škodo, nato pa se začne delo zavarovalniškega ocenjevalca. Zavarovalniški ocenjevalec pokliče stranko, se pozanima o okoliščinah nesreče ter dogovori za obisk. Ogled škode je obvezen postopek, v primeru manjših nesreč pa se lahko povrnitev škode ureja preko računov. Na ogledu ocenjevalec fotografira nastalo škodo in naredi zapisnik. Po končanem terenskem delu mora ocenjevalec pridobiti ustrezno dokumentacijo v namen obračuna škode. Delo zavarovalniškega ocenjevalca poteka v sledečem vrstnem redu: preverjanje škode, vrednotenje škode, določitev končnega zneska zavarovalnine in izdaja naloga za nakazilo.

Delovni pripomočki, ki jih zavarovalniški ocenjevalec potrebuje, so: fotoaparat, meter in kovček z zapisniki, zaščitno opremo (npr. na prizorišču požara). Pomembni dokumenti, ki jih ocenjevalec potrebuje, pa so ustrezni obrazci za prijavo škode, ogledni zapisnik ter zaključni sporazum o izplačilu zavarovalnine.

Storitve zavarovalniškega ocenjevalca je vrednotenje škode – dokument, ki prikaže višino zneska (zavarovalnine), ki ga zavarovalnica izplača stranki v primeru nesreče.

Tip človeka, ki je najbolj ustrezen za poklic zavarovalniškega ocenjevalca, ima sposobnost hitrega presojanja o primernem postopku v primerih nesreče. Zaradi dela z ljudmi mora biti komunikativen, prijazen in potrpežljiv.

Zaradi terenskega dela obstaja večja možnost prometnih nesreč. Obstaja možnost poškodb na mestu ogleda škode (npr. na pogoriščih in gradbiščih).

Pogoj za poklic zavarovalniškega ocenjevalca je končana višja ali visoka strokovna ali univerzitetna izobrazba (smeri: lesarstvo, elektrotehnika, gradbeništvo in strojništvo).

Pogoj za poklic zavarovalniškega ocenjevalca je končana višja ali visoka strokovna ali univerzitetna izobrazba (smeri: lesarstvo, elektrotehnika, gradbeništvo in strojništvo). Za kmetijskega ocenjevalca je primerna smer študija kmetijstvo ali veterina, pri kreditnih zavarovanjih smer ekonomija ter pri odgovornostnih zavarovanjih smer pravo. Za opravljanje poklica je potrebno imeti vozniški izpit B kategorije.

Za poklic zavarovalniškega ocenjevalca je potreben dober vid ter dobro razlikovanje barv.

Zavarovalniški ocenjevalec se lahko zaposli v zavarovalnicah, kjer se ukvarjajo s cenitvijo škode na premoženjskem področju, škode na predmetih ter nepremoženjskih škod, ki se navezujejo na osebe. Najpogostejša dela so na področju premoženjske škode (škoda na in v zgradbah, avtomobilska škoda). Transportni ocenjevalci pa ocenijo škodo, ki nastane med prevozi blaga, poleg tega delujejo še ocenjevalci s področij nezgodnih in življenjskih zavarovanj, kreditnih zavarovanj ter kmetijski ocenjevalci, ki se ukvarjajo z zavarovanji živali, posevkov in plodov.

Zavarovalniški ocenjevalec se lahko zaposli v zavarovalnicah, ki se ukvarjajo s cenitvijo škode na premoženjskem področju, škode na predmetih ter nepremoženjskih škod, ki se navezujejo na osebe. Najpogostejša dela so na področju premoženjske škode (škoda na in v zgradbah, avtomobilska škoda). Transportni ocenjevalci pa ocenijo škodo, ki nastane med prevozi blaga, poleg tega delujejo še ocenjevalci s področij nezgodnih in življenjskih zavarovanj, kreditnih zavarovanj ter kmetijski ocenjevalci, ki se ukvarjajo z zavarovanji živali, posevkov in plodov.

Zavarovalniški ocenjevalec opravlja pisarniško in terensko delo. Razmere na terenskem delu so raznolike in odvisne od vremenskih razmer (blato, mraz, vročina, sneg). Delovnik je ugoden, saj praviloma dela v popoldanskem in večernem času. Prav tako ima zavarovalniški ocenjevalec veliko avtonomnosti pri razporejanju strank, terenske oglede običajno opravlja dva do tri dni na teden.