Osebni varnostnik

Osebni varnostnik skrbi za varnost osebe na določenem območju za določen čas ali pa nudi neprestano varovanje. Uvodoma se osebni varnostnik spozna s potrebami in aktivnostmi osebe, ki jo varuje. Poznati mora tudi ljudi, ki so v njeni bližini in prostore, v katerih se giblje. Oceniti in predvideti mora vse možne oblike grožnje in nevarnosti, ki lahko ogrožajo varovanca. Na osnovi vseh informacij mora izdelati natančen načrt, s katerim seznani tudi varovano osebo in druge člane varovalne ekipe. Varnostni načrt po potrebi sproti spreminja in ga prilagaja situacijam. Varovanca opremi z osnovnim znanjem samozaščitnega delovanja in ga nauči rokovanja z nekaterimi zaščitnimi sredstvi. Varovano osebo varnostnik pred potencialnimi nevarnostmi in ogrožujočimi situacijami varuje s svojim življenjem in zdravjem. Varovanje poteka v skladu z varnostnim načrtom in v skladu z željami posameznika. Lahko je vidno in poudarjeno, če varnostnik zunanje izpostavlja svojo vlogo ali pa je prikrito, če se poskuša čim bolj zliti z okoljem. Namen njegovih storitev je zagotavljati varno okolje na način, ki čim manj posega v vsakdan in življenje varovanca. Uspešno izvedeno varovanje prepreči kakršnokoli ogroženost varovane osebe. 

Pri delu uporablja pasivne in aktivne pripomočke. Pasivni pripomočki ščitijo varnostnika in varovanca (neprebojni jopiči, specializirana in prilagojena vozila, različni nadzorni in varnostni sistemi ter naprave). Aktivni pripomočki odvračajo in onemogočajo napadalce in omogočajo obrambo (orožja, različni razpršilci, palice). 

Storitev osebnega varnostnika je zagotavljanje varnosti varovanca.

Posameznik, ki opravlja ta poklic, mora biti odgovoren, organiziran, prilagodljiv in sposoben hitre reakcije. Biti mora aktiven in gibalno sposoben. Pripravljen mora biti delati v ekstremnih in včasih tudi življenjsko ogrožajočih razmerah. 

Pri delu je osebni varnostnik nenehno izpostavljen potencialno nevarnim situacijam. S svojim telesom namreč varuje drugega človeka, zato mora skrbeti za samozaščito. Varovanje prinaša velike psihofizične obremenitve. Delo velikokrat poteka v daljših časovnih intervalih, zato je pogosta težava tudi nespečnost in utrujenost. Dolgotrajno opravljanje poklica lahko vodi tudi do poklicne izgorelosti. 

V Sloveniji ni šole, s katero bi posameznik pridobil izobrazbo za poklic osebnega varnostnika. So pa določila, ki narekujejo, kdo lahko to delo opravlja. Ustrezno usposabljanje poteka v skladu s programom Zbornice Republike Slovenije za zasebno varovanje. Osebni varnostnik mora biti državljan Republike Slovenije, ki je pridobil ustrezno strokovno znanje, je v ustrezni psihofizični kondiciji in nikoli ni bil obsojen za kaznivo dejanje.  

Po koncu usposabljanja mora posameznik opraviti izpit, ki ga predpiše Zbornica Republike Slovenije za zasebno varovanje. Znanje o uporabi ustreznih pripomočkov, psihologiji, metodah varovanja in obrambe, borilnih veščinah in uporabi orožja mora osebni varnostnik nenehno posodabljati. Imeti mora tudi dobre komunikacijske spretnosti. 

Zahteva se dobra psihofizična kondicija in dobro zdravstveno stanje. Osebni varnostnik mora biti samozavesten, iznajdljiv in prilagodljiv ter samoiniciativen. 

Zaposli se lahko v zasebnih varnostnih agencijah ali podjetjih ter v državnih varnostnih službah. 

Če je varnostnik zaposlen v državnih varnostnih službah, mora imeti predhodne izkušnje na policiji ali Ministrstvu za obrambo. Osebni varnostnik v agencijah pa delo opravlja po naročilu. Varnostni načrt prilagodi zahtevam naročnika.

Delo poteka v zaprtih prostorih, na prostem ali na terenu v vseh vremenskih situacijah in v različnih delih dneva. Varovanje večinoma opravlja stoje, samostojno ali v skupini z drugimi varnostniki. Delovnik je prilagojen urniku varovane osebe in je odvisen od zahtev naročnika. Velikokrat poteka tudi ponoči, čez vikende in praznike. Osebni trener je izpostavljen neredni prehrani, nevarnim situacijam in pogosti utrujenosti. Pri delu mora vseskozi ohranjati koncentracijo.