Klinični psiholog

Klinični psiholog se ukvarja s klinično psihološko in nevropsihološko diagnostiko otrok, mladostnikov, odraslih in ostarelih, ki trpijo za duševnimi in vedenjskimi motnjami, obolenji ali poškodbami centralnega živčnega sistema ali razvojnimi motnjami. Klinični psiholog lahko terapijo izvaja v obliki posamezne, skupinske ali družinske terapije. Ukvarja se tudi s svetovanjem in sledenjem procesa nevropsihološke rehabilitacije, psihološkimi intervencijami, pripravo ljudi na medicinske posege, transplantacije ali s prilagajanjem na življenje s hudimi boleznimi. Med njegove naloge sodi tudi priprava izvedenskih mnenj za invalidske in zdravstvene komisije ali sodišča. Opravlja tudi sistematične psihološke preglede predšolskih in šolskih otrok. Pri svojem delu se pogosto posvetuje s sodelavci in ostalimi specialisti in oblikuje preventivne programe za zdravo življenje.

Klinični psiholog se pri svojem delu srečuje z različnimi klinično-psihološkimi metodami. Pri različnih metodah uporablja različne pripomočke, med katere spadajo vprašalniki, testi, ocenjevalne lestvice, rehabilitacijske in elektronske naprave, računalnik in ustrezne računalniške programe. Pri svojem delu mora upoštevati etični kodeks psihologov in zakone o zdravstveni dejavnosti in zdravstvenem varstvu.

Klinični psiholog posreduje svoja psihološka in terapevtska znanja, ki jih lahko poda v obliki izvida z oceno ali diagnoze, poročila, izvedenskega mnenja, prognostične ocene ali razlage psihološkega dogajanja.

Klinični psiholog mora biti komunikativen, dostopen, čustveno stabilen, empatičen, prijazen, umirjen, strpen, zaupanja vreden, zanesljiv, diskreten, sposoben dobrega opazovanja in zbranega poslušanja, imeti mora čut za sočloveka, zmožnost za delo v skupini, biti mora samokritičen ter znati presojati in odločati.

Klinični psiholog se pri svojem delu srečuje s čustveno občutljivimi ljudmi, zato je njegovo delo stresno in odgovorno. Pri delu lahko pride do izgorevanja in slabega počutja, zato je pomembno, da klinični psiholog ohranja lastno duševno ravnovesje, se zadostno sprošča in ima zagotovljen dopust.

Klinični psiholog mora imeti univerzitetno izobrazbo, ki jo pridobi na Filozofski fakulteti na Oddelku za psihologijo. Po zaključenem študiju mora opraviti še specializacijo iz klinične psihologije.

Klinični psiholog potrebna znanja za opravljanje dela pridobi s študijem na Filozofski fakulteti na Oddelku za psihologijo in preko enoletne specializacije, ki jo zaključi z opravljenim izpitom iz klinične psihologije. Pri delu potrebuje znanja psihodiagnostičnih postopkov, poznavanje posameznih psihoterapevtskih metod, osebno analitično izkušnjo, konzultacije in supervizijo. Za razumevanje pacienta potrebuje tudi znanja sociologije, filozofije, antropologije in drugih družboslovnih smeri.

Klinični psiholog mora skrbeti za dobro psihofizično pripravljenost, biti čustveno stabilen in dobrega zdravja.

Klinični psiholog se lahko zaposli v bolnišnicah in zdravstvenih domovih, šolah ali odpre zasebno prakso.

Klinični psiholog se pri svojem delu srečuje z otroki, mladostniki, odraslimi in starostniki. Lahko jim pomaga razrešiti nastale težave ali pa se ukvarja s preventivo. Poleg čustvenih motenj in psiholoških težav se sooča tudi s svetovanjem o varovanju psihološkega zdravja, svetovanjem o spremembah življenjskega stila in podajanjem strokovnih mnenj.

Klinični psiholog deluje v urejenem bolnišničnem okolju. Njegovo delo je pogodbeno urejeno, urnik pa je določen vnaprej. Dela z ljudmi, zato je delo lahko stresno.

Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta
Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo