Gorski vodnik

Gorski vodnik po dogovoru z izletnikom, pohodnikom ali skupino organizira in pripravi vzpon v gore. Njegova glavna naloga je, da posameznike ali skupine strokovno in na prijeten način popelje v gore in jih nato varno vodi nazaj v dolino. Delo gorskega vodnika se začne že pred samim vzponom, ko se s stranko pogovori o njenih željah glede vzpona. Nato presodi, ali se želje skladajo s fizičnimi in psihičnimi sposobnostmi stranke, saj mora poskrbeti za njeno varnost pri vzponu. Zatem se lahko odloči, kako dolga bo tura (kot gorski vodniki imenujejo vzpone) in kje bo potekala.

Gorski vodnik pri svojem delu uporablja različno športno opremo, najpogosteje plezalno opremo, kot so vrvi za varovanje pri plezanju, klini, zatiči in vponke, plezalni pas in čelada. Med vodenjem turnega smučanja in na zimskih turah mora biti opremljen s posebno obutvijo, smučmi in pripomočki za označevanje položaja zasute osebe v primeru snežnega plazu. Nujna oprema je tudi oprema za orientacijo: opisi poti, zemljevidi in kompas. Gorski vodnik ima pri sebi tudi radijsko postajo ali druge pripomočke za klic na pomoč v primeru nesreče.

Gorski vodnik za stranko ali skupino strank organizira in vodi gorsko turo, ki je prijetna, zanimiva in varna.

Delo gorskega vodnika zajema delo z ljudmi, včasih tudi v kriznih razmerah. Zato mora gorski vodnik poznati osnove psihologije, pedagogike, didaktike in metodike. Mora biti komunikativen, s smislom za delo z ljudmi, pomembno pa je tudi, da se zaveda svojih odgovornosti. Pri načrtovanju ture so pomembne njegove organizacijske veščie in zmožnost improvizacije. Gorski vodnik mora biti umirjen, potrpežljiv in odločen, s sposobnostjo motivacije drugih udeležencev ture.

Gorski vodnik lahko svoj poklic opravlja v nevarnih krajih in v nevarnih razmerah, kar pomeni, da so možnosti poškodb velike. Pride lahko do različnih zlomov kosti zaradi padajočega kamenja, zdrsov in padcev, ti pa predstavljajo tudi najpogostejšo nevarnost. V zimskih razmerah je izpostavljen nevarnostim zaradi snežnih plazov, ozeblinam in podhladitvam.

Za usposabljanje za gorskega vodnika mora kandidat imeti najmanj srednješolsko izobrazbo in alpinistične izkušnje, ki so opredeljene z določenim številom alpinističnih vzponov in njihovo težavnostjo. Pred začetkom usposabljanja mora uspešno opraviti sprejemni izpit, po uspešno opravljenem usposabljanju pa sledi obvezno enoletno pripravništvo in strokovni izpit. Gorski vodnik postane po uspešnem strokovnem izpitu in po vpisu v imenik aktivnih gorskih vodnikov, ki ga mora obnoviti vsako leto.

Na usposabljanju za gorskega vodnika kandidat obiskuje več tečajev: tečaj teoretičnih in praktičnih osnov gorskega vodništva, tečaj vodenja v skali, tečaj vodenja v ledu in snegu in tečaj vodenja turnega smučanja. Obvladati mora plezalne tehnike v vseh okoliščinah in tehniko turnega smučanja na kateremkoli terenu in v različnih snežnih razmerah. Gorski vodnik mora poznati osnove vremenoslovja, geologije, vede o ledenikih in imeti znanja o snegu in plazovih. Poznati mora prvo pomoč, načine obveščanja o gorski nesreči in gorsko reševanje.

Pogoja za vključitev v usposabljanje za gorskega vodnika sta zdravniško potrdilo o psihofizični sposobnosti in polnoletnost. Delo gorskega vodnika je fizično zahtevno, zato mora biti kandidat telesno dobro pripravljen in vzdržljiv. Temeljni pogoj za opravljanje poklica je sposobnost za delo na višini. Pomembno je tudi, da spoštuje naravo in se v njej dobro počuti.

Gorski vodnik svoje stranke vodi v domačih gorah po lahkih poteh ali po zelo zahtevnih stenah. Ture lahko vodi tudi v najvišja gorstva sveta, pri čemer opravlja še zahtevnejše delo. Lahko se ukvarja tudi s poučevanjem plezanja v skali, turnega smučanja in plezanja v snegu ali ledu. Strankam na tečajih predaja teoretično znanje in jih poučuje v praktičnih veščinah plezanja in turnega smučanja.

Gorski vodnik svoje delo opravlja večinoma v naravi in je tako izpostavljen vremenskim vplivom. Večino svojega časa je v gibanju: hodi, pleže ali smuča, kar pomeni, da je njegovo delo tudi fizično naporno. Dela v turistični dejavnosti, zato najpogosteje dela ob koncih tedna, med prazniki ali v turistični sezoni. Kadar vodi daljše ture, pohode ali trekinge v tujih gorstvih, je njegovo delo celodnevno. Delovni čas gorskega vodnika se spreminja iz dneva v dan in lahko traja od nekaj ur pa do 16 ur dnevno.

Gorski vodnik, ki živi v goratih krajih, lahko za glavni poklic opravlja vodništvo in učenje smučanja. Če pa živi oddaljen od gora, pa se s svojim delom ukvarja predvsem občasno. Trajno zaposlitev je težko dobiti, zato mora pogosto iskati še dodatno zaposlitev. Največ možnosti za delo ima pri sodelovanju s turističnimi podjetji. Dodatne možnosti zaposlitve pa ponujajo tečaji športnega plezanja, vodenje pri soteskanju, spustih po težko dostopnih vodotokih, delo pri gorski reševalni službi in opravljanje nadzorne službe v naravnih parkih.