Arhivar

Arhivar mora arhivsko gradivo obdelati od začetka do konca. Najprej mora prepoznati, če sploh gre za arhivsko gradivo. Potem mora gradivo popisati, ustrezno shraniti in kategorizirati. Glede na interno organizacijo arhiva gradivo nato razporedi po naslovu, vsebini ali pa kronologiji. Če je gradivo hudo poškodovano, ga mora ustrezno zaščiti (včasih pri tem sodeluje tudi z restavratorji in knjigovezi). Pomemben del arhivarskega procesa je tudi digitalizacija gradiva. Arhivar torej naredi digitalno fotografijo gradiva, ki jo potem vnese v računalniško bazo podatkov.

Pri svojem delu arhivar pogosto dela tudi s strankami, predvsem če je zaposlen v odprtem arhivu. Njegovo delo je svetovanje pri iskanju gradiva in nadzor obiskovalcev med ogledom arhivskega gradiva.

Ker veliko arhivskega gradiva pride iz upravnih enot in sodišč, se arhivar pogosto ukvarja tudi z reševanjem vlog in prošenj za ogled starejših dokumentov.

Arhivar pri svojem delu uporablja klasične arhivske pripomočke, kot so navaden svinčnik, lupa, stojala za arhivsko gradivo, arhivski kartončki, arhivske srajčke (za dokumente), bele rokavice itd. Zaradi arhivskega prahu je dobro, da ima arhivar dostop do zaščitne maske in delovne halje. Obvezna pripomočka za arhivarja sta tudi računalnik in digitalni fotoaparat. S pomočjo teh gradivo digitalizira in kategorizira v bazi podatkov. Pri delu arhivar pogosto uporablja slovarje iz različnih zgodovinskih obdobij.

Arhivar skrbi za to, da je arhivsko gradivo, ki ga ureja, popisuje, kategorizira in digitalizira, na voljo zainteresiranim osebam (npr. znanstveniki, raziskovalci, študenti in drugi). Bistvo naloge arhivarja je, da arhivsko gradivo ohranja v ustreznem stanju in ga na ta način primerno zaščiti za prihodnje rodove. Ker je nekatere dokumente treba neprestano vzdrževati, mora arhivar poskrbeti za primerno urejen arhivski prostor. Delo arhivarja zahteva tudi korekten odnos do kulturne in zgodovinske dediščine.

Arhivar mora biti vesten, odgovoren, skrben in natančen, saj mora arhivsko gradivo urediti in skrbno kategorizirati. Pri opravljanju tega poklica je pomembna tudi dobra organiziranost, saj je iskanje gradiva v dobro organiziranih arhivih lažje tako za arhivarja kot za uporabnike arhiva. Ker poklic arhivarja zahteva tudi dobro mero raziskovanja, za opravljanje tega dela ni odveč niti detektivska žilica in sposobnost logičnega sklepanja, prav pa pride tudi komunikativnost, saj se arhivar pri svojem delu vsak dan srečuje z uporabniki arhiva, ki jim mora svetovati pri iskanju gradiva. Izmed vseh lastnosti pa je najpomembnejši spoštljiv odnos arhivarja do kulturne in zgodovinske dediščine.

Arhivar je na svojem delovnem mestu izpostavljen visokim koncentracijam arhivskega prahu, ki lahko povzroča pekoč in neprijeten občutek v sluznici in vodi do draženja dihalnih poti, zato je ta poklic odsvetovan osebam, ki so alergične na prah ali pa imajo astmo. Zaradi arhivskega prahu se arhivar v arhivu ne sme zadrževati predolgo, zaščiti pa se lahko z uporabo zaščitne maske, s katero si pokrije usta in nos. Ker je delo arhivarja označeno za delo v težkih delovnih razmerah, ima na voljo več dni dopusta.

Arhivarji so po izobrazbi večinoma usmerjeni humanistično, kar pomeni, da imajo zaključeno univerzitetno izobraževanje s področja zgodovine, teologije, umetnostne zgodovine ali pa imajo zaključeno filološko izobrazbo (pogosto pride v poštev tudi študij latinščine, nemščine itd.). Seveda pa so lahko arhivarji po izobrazbi tudi kaj drugega; lahko so tudi pravniki ali ekonomisti, odvisno od področja na katerem so zaposleni.

Arhivar mora biti splošno seznanjen z zakonodajo s področja arhivske dejavnosti. Ker obstaja veliko različnih arhivov, pa so znanja, ki jih arhivar potrebuje, odvisna od njegovega področja. Za opravljanje dela v škofijskih arhivih mora biti arhivar seznanjen s teologijo. Če se pri svojem delu srečuje s starejšim arhivskim gradivom, je za arhivarja zaželjeno znanje mrtvih jezikov. Vsekakor pa je za delo arhivarja potrebna računalniška pismenost, saj je arhivsko gradivo večinoma potrebno digitalizirati.

Arhivar za svoje delo sicer ne potrebuje posebne fizične pripravljenosti, vendar pa zaradi dela v arhivih, kjer je veliko arhivskega prahu, delo ni mogoče za osebe, ki imajo alergijo na prah. Obenem bi bilo zaradi velike količine arhivskega prahu delo arhivarja oteženo oz. odsvetovano tudi za osebe, ki imajo astmo.

Arhivar se ponavadi specializira za določeno področje, zgodovinsko obdobje ali vrsto gradiva. V Sloveniji obstaja kar nekaj različnih arhivov, kjer se lahko arhivar zaposli. V Arhivu republike Slovenije se lahko usmeri v različna zgodovinska obdobja ali tipe gradiv, s katerimi želi delati. Lahko se zaposli kot poznavalec listin, zemljiških knjig, načrtov, rokopisov, gospodarskih, sodnih ali upravnih dokumentov itd. V slovenskem filmskem arhivu se arhivar ukvarja z ohranjanjem slovenskih filmov in s poznavanjem slovenske kinematografije. V raznih škofijskih in cerkvenih arhivih se arhivarji ukvarjajo s cerkvenimi spisi in listinami, matičnimi knjigami, dediščinami in podobnimi dokumenti. Arhivarji, ki so zaposleni v pokrajinskih muzejih, se ukvarjajo z gradivom, vezanim na določeno pokrajino (dokumenti zemljiških posesti, pergamentne listine o zgodovini pokrajine, gradiva sodišč, upravnih enot, društev in institucij). Arhivarji lahko delajo tudi v zasebnih fondih, kjer rokojujejo z gradivom najrazličnejših umetnikov, pisateljev in skladateljev.

Arhivar načeloma večino svojega delovnega dne preživi v pisarni, v čitalnici ali pa v arhivskih prostorih, vendar pa poklic arhivarja včasih, čeprav bolj redko, zahteva tudi delo na terenu. To vključuje udeležbe na dražbah starih listin, knjig, dokumentov, fotografij itd. Arhivar večinoma ureja arhivsko gradivo, del delovnega časa pa preživi tudi v stiku s strankami ali obiskovalci.

Arhivar se lahko primarno zaposli v različnih arhivih, poleg klasičnih arhivov pa lahko delo opravlja tudi v arhivih podjetij in gospodarskih družb na dokaj širokem spektru različnih področij (telekomunikacije, zdravstvo, šolstvo, kmetijstvo itd.).