Včasih te zmrazi, preden sploh veš, da si se prestrašil_a. Ali pa se ti zmehčajo kolena, še preden dojameš, da si zaljubljen_a.
Čustva niso samo misli ali občutki – so telesni odzivi, ki jih pogosto občutimo še preden jih znamo poimenovati.
A kako je sploh mogoče, da telo “ve”, kako se počutiš, še preden se ti tega zaveš? Odgovor se skriva v povezavi med možgani, telesom in čustvi.
Kako čustva sploh nastanejo?
Ko se znajdeš v situaciji, ki v tebi sproži čustvo (npr. nekdo ti reče nekaj prijaznega ali pa zaslišiš glasen pok), tvoj limbični sistem – čustveno središče možganov – najprej zazna dražljaj. Ključno vlogo pri tem ima amigdala, ki kot radar pregleduje okolje in sproža hiter odziv, še preden se vklopi razum.
Šele nato v proces vstopi prefrontalna skorja, del možganov, ki pomaga razumeti, kaj se dogaja in kako se odzvati. A do takrat telo že ukrepa – srce bije hitreje, dlani se potijo, obraz se spremeni. Čustva so tako najprej telesna, šele nato zavestna.
Telesni odzivi – zakaj čutimo, kot čutimo
Vsako čustvo ima svoj telesni podpis. Pri strahu se mišice napnejo, zenice razširijo, dihanje postane hitro. Veselje sproži sproščanje dopamina – hormona, povezanega z nagrado. Jeza pogosto prinese višji krvni tlak in stisnjene čeljusti. Žalost pa upočasni gibanje in zmanjša energijo.
Telo nam s temi znaki sporoča, kaj doživljamo, pogosto še preden si to priznamo. To je pomemben obrambni mehanizem, ki nam je pomagal preživeti že v pradavnini.
Obraz kot zemljevid čustev
Obrazna mimika je ena najbolj neposrednih oblik izražanja čustev. Presenečenje, gnus, sreča, žalost – vse to lahko prepoznamo v delčku sekunde, tudi pri popolnih neznancih. Obstajajo celo mikroizrazi, ki trajajo manj kot sekundo, a razkrijejo, kaj nekdo v resnici čuti – tudi če tega ne pove z besedami.
Poleg obraza pa tudi držanje telesa, ton glasu in gibi razkrivajo veliko. Sklonjena ramena, upočasnjena hoja ali povišan glas pogosto spregovorijo bolj glasno kot besede.
Univerzalna, a vseeno osebna
Osnovna čustva – strah, jeza, veselje, žalost, gnus in presenečenje – poznajo vse kulture na svetu. Že dojenčki izražajo te odzive, ne da bi jih kdo učil. Kar se razlikuje, je način, kako posamezne kulture dovoljujejo ali zavirajo izražanje teh čustev.
Nekje je jok v javnosti nekaj vsakdanjega, drugje pa znak šibkosti. A čeprav okolje vpliva na izražanje, osnovna čustva ostajajo enaka – naravna in človeška.
Kaj pomeni biti čustveno pismen?
Prepoznavanje svojih čustev in zavedanje, kako se kažejo v telesu, je ena ključnih življenjskih veščin. Pomaga pri boljšem razumevanju sebe in drugih, zmanjšuje konflikte ter izboljšuje odnose.
Biti čustveno pismen ne pomeni, da se vedno obvladamo ali da čustev ne pokažemo. Pomeni, da jih razumemo, jih znamo poimenovati in z njimi ravnati odgovorno.