Vsako leto 31. oktobra se svet ovije v tančico teme in zabave – ulice preplavijo čarovnice, zombiji, vampirji in duhovi, iz oken pa zažarijo izrezljane buče.
A za tem “ameriškim” praznikom se skriva precej starejša zgodba, ki se je začela v Evropi – in ni imela prav nič opraviti s sladkarijami.
Kje in kdaj se je vse skupaj začelo?
Noč čarovnic izvira iz starodavnega keltskega praznika Samhain (izgovorjeno “sau-in”), ki so ga pred več kot 2000 leti praznovali na Irskem, Škotskem in v delu današnje Francije. Z njim so obeleževali konec poletja in začetek temnejšega dela leta.
Kelti so verjeli, da se v noči na 1. november meja med svetom živih in mrtvih zabriše, zato so duhovi lahko prišli med ljudi. Da bi jih prestrašili ali zmedli, so ljudje prižigali velike ognje in nosili strašljive maske. Prav tu naj bi se rodila ideja o preoblačenju – danes to počnemo za zabavo, takrat pa je bilo to del njihovih običajev.
Zanimivo je, da je bila noč Samhaina tudi čas prerokb: dekleta so poskušala z različnimi čarovniškimi triki napovedati, kdo bo njihov bodoči mož.
Od repe do buče
Prvotni prebivalci Irske in Škotske so v tej noči izdolbli repe ali celo krompir, vanje pa postavili sveče, da bi pregnali zle duhove. Ko so se v 19. stoletju množično izselili v Ameriko, so tam našli nekaj veliko boljšega za izrezovanje – buče.
Tako se je rodila znana tradicija Jack-o’-lantern. Po eni izmed irskih legend je Jack prevaral hudiča in bil kaznovan z večnim tavanjem po svetu s samo eno žarečo žerjavico, zaprto v izdolbeno repo. Kasneje se je repa spremenil v bučo, zgodba pa v pravi simbol noči čarovnic.
Prva dokumentirana izrezljana buča v ZDA je bila omenjena že leta 1866, ko so časopisi poročali o “bučnih svetilkah” v majhnih mestih Nove Anglije. Danes pa brez njih skorajda ni Halloweena – tudi pri nas vedno več ljudi tekmuje, kdo bo izrezljal najbolj noro bučo.
Od “soul cakes” do bučnih zabav
V srednjeveški Evropi so ljudje v času okoli 1. novembra hodili od hiše do hiše in v zameno za molitve za umrle prejemali “soul cakes” – majhne kruhke ali kolačke. Ta običaj se je kasneje preoblikoval v bolj igrive oblike, v Angliji in na Irskem so otroci začeli peti in recitirati verze, da bi dobili kaj sladkega.
Ko so se Irci preselili v Ameriko, so svoje običaje pomešali z novimi in nastal je znani “trick or treat”. Tam so ga hitro vzeli za svojega – danes otroci v kostumih hodijo od vrat do vrat in zbirajo sladkarije, odrasli pa tekmujejo, kdo bo imel bolj zanimivo in strašljivo okrašeno dvorišče.
Kako praznujejo drugod po svetu?
Čeprav je noč čarovnic najbolj znana v ZDA, ima skoraj vsaka kultura svoj način spominjanja na mrtve – pogosto v istem času leta.
V Mehiki tako 1. in 2. novembra praznujejo Día de los Muertos. Namesto da bi se bali duhov, se jih veselijo – družine pripravljajo barvite oltarje s fotografijami, hrano in cvetjem, da bi pozdravile duše svojih prednikov. Namesto črno-oranžne tam prevladujejo žive barve, lobanje pa so okrašene s cvetovi in bleščicami.
Na Japonskem imajo podoben praznik, imenovan Obon, kjer ljudje prižigajo lanterne, da bi dušam pokazali pot domov. V Kitajski je nekaj podobnega Festival duhov, kjer verniki puščajo darove in hrano za duhove.
Tudi v Evropi poznamo različice. V Španiji pečejo “svetnikove kosti” (Huesos de Santo), slaščice iz marcipana, ki po obliki in barvi nekoliko spominjajo na drobne kosti, v Italiji otroci dobijo “piškote mrtvih”, na Poljskem pa se ljudje množično odpravijo na pokopališča s tisoči sveč.
In seveda, pri nas 1. novembra obeležujemo dan spomina na mrtve, ko obiskujemo grobove, prižigamo sveče in se spomnimo tistih, ki jih ni več. Ni sicer tako hrupno kot Halloween, a v svojem bistvu gre za isto – spomin in spoštovanje naših prednikov ter stik z nevidnim svetom.
