Raziskave kažejo, da skoraj vsak tretji mladostnik doživi neko obliko medvrstniškega nasilja.
Kljub temu pa večina primerov ostane spregledanih, saj žrtve pogosto občutijo sram, strah ali prepričanje, da jim nihče ne bo pomagal.
Nasilje med vrstniki ni redkost, temveč težava, ki terja pozornost vseh – učencev, učiteljev in staršev.
Kaj pomeni medvrstniško nasilje?
Medvrstniško nasilje označuje namerno in ponavljajoče se vedenje, s katerim posameznik ali skupina povzroča škodo vrstniku, ki je običajno v podrejenem položaju ali nima možnosti, da se zaščiti. Najpogosteje se izraža kot fizično nasilje (npr. udarci, poškodovanje osebnih stvari), verbalno nasilje (žalitve, poniževanje), psihično nasilje (izključevanje, širjenje govoric) ali spletno nasilje (nadlegovanje, deljenje osebnih vsebin brez dovoljenja). Pogosto se te oblike prepletajo in nasilje poteka v več okoljih hkrati.
Zakaj prihaja do nasilja?
Razlogi za pojav nasilja med vrstniki so lahko zelo različni. Pogosto izvirajo iz želje po uveljavljanju moči v skupini, iskanju pozornosti ali občutku večvrednosti. Tisti, ki izvajajo nasilje, so pogosto tudi sami v osebni stiski – bodisi zaradi pritiskov doma, težav v odnosih ali nizke samopodobe. Žrtve nasilja so pogosto posamezniki, ki se iz kakršnegakoli razloga razlikujejo od večine – po videzu, načinu izražanja, učnem uspehu, kulturnem ozadju ali prepričanjih. Pomembno pa je poudariti, da prav nobena razlika ne opravičuje nasilja. Nasilno vedenje ni odziv na žrtvine lastnosti, temveč odločitev posameznika, ki nasilje izvaja, in odraz okolja, ki mu to omogoča ali dopušča.
V vsakem primeru nasilja so prisotni vsaj trije akterji: povzročitelj, žrtev in opazovalci. Slednji pogosto odločilno vplivajo na to, ali se nasilje nadaljuje ali preneha. Pasivno opazovanje daje povzročitelju občutek dovoljenja, tišina pa lahko pri žrtvi poglobi občutek osamljenosti. Nasprotno pa že majhen znak podpore – prijava dogodka, pogovor z žrtvijo ali izraz nestrinjanja – pomeni pomemben korak k spremembi.
Dolgotrajne posledice medvrstniškega nasilja
Žrtev nasilja pogosto doživlja občutke strahu, tesnobo, izgubo samozavesti in lahko začne izostajati od pouka ali se socialno umikati. Dolgotrajna izpostavljenost nasilju lahko vodi v depresijo, motnje hranjenja, samopoškodovalno vedenje ipd. A tudi povzročitelji nasilja in opazovalci nosijo posledice: nasilni posamezniki pogosto nadaljujejo z destruktivnim vedenjem v odraslosti, priča pa lahko razvijejo občutek nemoči ali krivde.
Kaj lahko storimo?
Najpomembnejši korak je, da nasilje prepoznamo in si priznamo, da obstaja. Če si žrtev, nisi kriv_a – in nisi sam_a. Prvi korak je pogovor z odraslo osebo, ki ji zaupaš: učiteljem, svetovalno delavko, staršem. Če nasilje opaziš, ne glej stran. Tudi če se zdi, da ne moreš veliko narediti, je tvoj odziv pomemben. Vsakršna podpora žrtvi je pomembno sporočilo, da nasilje ni sprejemljivo.
Šole morajo omogočiti varen prostor za pogovor in jasno pot za prijavo nasilja. Hkrati je ključno, da se v šolskem okolju spodbuja kultura spoštovanja, sprejemanja različnosti in sočutja.
V primeru stiske so mladim na voljo tudi različne druge oblike podpore. TOM telefon (116 111) je dosegljiv vsak dan, anonimno in brezplačno. Na spletni svetovalnici www.tosemjaz.net lahko mladi pišejo strokovnjakom in dobijo odgovore na osebna vprašanja.
Medvrstniško nasilje se ne reši samo – vendar ga lahko skupaj preprečimo. Vsak korak k prijaznosti pomeni več, kot si mislimo.