Nista skupaj, a se slišita vsak dan. Pošiljata si meme, delita zgodbe, pogovarjata se pozno v noč. Nista v zvezi, pa vseeno ni le prijateljstvo.
In ko se za nekaj dni ne oglasi, ti v želodcu ostane tista praznina, ki je ne znaš pojasniti nikomur.
Tako delujejo sodobni odnosi brez imena – situationshipi (odnosi brez jasne definicije).
Nastanejo počasi, skoraj mimogrede, pogosto prek zaslonov. Občutki so resnični, meje pa ne. Nihče ne ve točno, kaj to je, a vsak ve, da nekaj je.

Zakaj so situationshipi tako pogosti
Živimo v času, ki spodbuja začasnost. Vse se hitro spreminja – šole, interesi, mesta, algoritmi. Mnogi si želijo bližine, a hkrati svobode. Hočejo, da jih nekdo razume, a brez obljub in pričakovanj.
Večina teh odnosov obstaja predvsem na telefonih. V digitalnem prostoru je vse lažje začeti in še lažje prekiniti. Ni pogleda, ni tišine v živo – samo zaslon, ki omogoča varno razdaljo.
Ko tišina postane odgovor
Največja težava situationshipa je, da ni jasnih pravil, ni dogovorov, zato pogosto ni niti konca. Ko se eden oddalji, drugi ne ve, kaj to pomeni. Prav ta nejasnost povzroča, da so takšni odnosi včasih bolj izčrpavajoči kot prave zveze. Čustvena vpletenost je resnična, a potrditev manjka.
Raziskave kažejo, da je več kot 60 % mladih že doživelo odnos brez jasne definicije, večina pa pravi, da jih je tak odnos čustveno utrudil.

Zakaj boli, čeprav “ni bilo nič”
Čeprav ti vsi rečejo, da nista bila skupaj, občutek izgube ostane. V situationship si vložil_a čas, pozornost, čustva – tudi če jih nisi nikoli izrekel_a. Telo in um ne ločita med “uradno zvezo” in “skoraj-zvezo”; občutek bližine in praznine po njej je enako resničen.
Rešitev ni v tem, da bi se morali situationshipom izogibati, ampak da jih prepoznamo takšne, kot so. Če v nekaj vstopiš brez pričakovanj, bodi iskren_a do sebe in drugega. Včasih pomaga, da se preprosto pogovoriš s to osebo, da lažje razumeš, kaj ta odnos pomeni obema.
Morda pa je največja iskrenost tudi v tem, da znaš reči: “Ne vem, kaj točno čutim, ampak nekaj čutim.” Ljubezen danes morda nima več čisto enakih pravil kot nekoč, a potreba po povezanosti in spoštovanju ostaja. In včasih je največ, kar lahko narediš, da priznaš, da si nekaj čutil_a – tudi če ni imelo imena.





















